Za spoznavanje naše preteklosti potrebujemo oporne točke, spomin na pomembnejše zgodovinske dogodke. Ko gre za Lendavo, imamo lahko delo, saj smo lahko ponosni na to, da sta mesto in njegova okolica naseljeni že od neolitika. Po arheoloških najdbah lahko sklepamo, da je na območju Lendave že okoli 2500 let pred našim štetjem živela večja skupina ljudi. Prvi prebivalci so se najverjetneje priselili z vzhoda v času preseljevanja indoevropskih ljudstev. Na podlagi najdb je splošno znano, da sta/so v ožji okolici Lendave v času bronaste dobe obstajali/a dve oz. tri strukturi/e naselij. Panonijo kot provinco so leta 14 po našem štetju priključili Rimskemu cesarstvu. Od tistega časa čez to ozemlje potekajo pomembne poti. Če govorimo o rimskih časih, je omembe vredno, da je neznan geograf pri naštevanju naselij tega območja omenil tudi postojanko in vojaško utrdbo z imenom Lygano. Na podlagi zemljepisnega opisa je možno, da ime označuje naselje ob jantarjevi cesti, na območju Lendave.
Predpostavljamo lahko, da je bilo po 6. stoletju našega štetja za območje današnje Lendave vseskozi značilno sobivanje več narodnosti. Sprva so v to pokrajino prišla slovanska in germanska plemena, nato je kot robno območje prišlo pod nadvlado Avarov. Največ zgodovinarjev osvajanje območij zahodno od Blatnega jezera s strani Ogrov postavlja v prva desetletja 10. stoletja. Toda pokrajine današnjega Pomurja takrat še niso spadale pod državno upravo madžarske države, ampak so vse do časa vladavine Ladislava Svetega sestavljale iz strateškega vidika zelo pomemben obrambni pas, širše nenaseljeno mejno področje. Znotraj obrambnega pasu je na katastrskem območju današnje Lendave po vsej verjetnosti obstajalo naselje, saj je območje veljalo za dobro varovano. Varnost prebivalstva so na eni strani zagotavljale Lendavske gorice, na jugu reka Mura, na jugozahodu pa močvirnata pokrajina. Naselje, ki se je razvijalo v pomembno mesto (oppidum) pokrajine, je do 14. stoletja dobilo pretežno madžarske značilnosti.
Z vidika razvoja Lendave je v srednjem veku imela pomembno vlogo slavna dolnjelendavska družina Bánffy, ki je bila ena najuglednejših plemiških družin takratne Madžarske. Madžarski kralj Ladislav IV. Kuman, je po neuradni listini gradova Dolnje Lendave in Nemethyja (Lenti) s pripadajočimi mesti in gospostvi podaril Štefanu, sinu nekdanjega hrvaškega bana Haholda. Rodbina Hahold je bila nemškega izvora, kasneje so prevzeli ime Bánffy. Za časa skoraj 350-letne nadvlade Bánffyjev je srednjeveška Lendava dosegla vrh svojega razvoja. Plemenita družina je poleg uveljavljanja pravic iz velikih posesti imela tudi vlogo mecena. Bánffyji so prispevali levji delež v procesu, v katerem se je razmeroma neprepoznavno mesto od naselitve Madžarov do druge polovice 16. stoletja razvilo v pomembno gospodarsko in kulturno središče širšega geografskega območja. Najprestižnejši predstavniki družine so zasedali najvišje funkcije v madžarskem sistemu oblasti. Med drugimi so bili dedni veliki župani županije Zala, hrvaški bani, visoki državni častniki (glavni točaji, zakladniki, ključarji, državni sodniki, škofje itd.), enkrat so imeli celo naziv palatina.
Pomembno je omeniti, da je kralj Ludvik I. (Veliki) leta 1366 Dolnji Lendavi podelil podobne sejemske pravice, kot jih je imelo takratno mesto Budim. Mesto je imelo samostojno sodišče, ki je odločalo o civilnih kršitvah in nepravilnostih ter o manjših sodnih sporih obrtnikov, rokodelcev in cehov. V mestu je že razmeroma zgodaj delovala tudi osnovna šola z nižjimi razredi.
Od začetka 15. stoletja so naselje začeli sistematično imenovati Dolnja Lendava, po vsej verjetnosti tudi zato, da bi ga ločevali od 45 km oddaljene Gornje Lendave, severozahodno od Dolnje Lendave v županiji Vas. Od prejšnjih, srednjeveških različic poimenovanja kraja tokrat omenjamo še naslednje: Lindolveschiricun, Lindau, Lyndva, Alsólindva.
Družina Bánffy je v času širjenja reformacije imela pomembno vlogo mecena na področju kulture, saj je pod njenim pokroviteljstvom delovala tiskarna Hoffhalter, v kateri so po zaslugi pridigarja Györgya Kultsárja natisnili tri pomembne knjige v madžarščini. Po našem vedenju so to prve knjige, natisnjene na ozemlju današnje Slovenije. Dvorec Bánffyjev je štel za eno od glavnih literarnih in intelektualnih delavnic na zahodno-panonskem območju v 16. stoletju, kjer se je obrnilo veliko slavnih piscev.
Na podlagi več virov lahko trdimo, da so Turki že v 1580-ih letih ropali na območju Lendave in okolice. Lendavski grad, okoli katerega so do takrat že zgradili novo mestno središče, je po padcu Kanizse postal pomembno vojaško oporišče, mejna utrdba prve obrambne vrste. Napadi turških čet, gledano iz njihovega zornega kota, po navadi niso bili uspešni, saj nikoli niso zavzeli gradu. Glede turških vpadov je bilo najtežje leto 1603. Tega leta beležimo dva večja napada. Predpostavlja se, da so Turki prvi napad začeli na dan treh kraljev, ko je približno tisočglava vojska poskusila presenetiti Bánffyja. Napad so branitelji gradu tudi takrat uspešno odbili. Naslednja, veliko večja turška invazija se je zgodila 14. novembra in je terjala ogromno žrtev. Uspeh je tudi takrat pripadel braniteljem oz. mestu. Kristóf Bánffy, zadnji pomemben moški član dinastije, je trupla padlih dal pokopati na grič nad gradom. Zaradi najdenih ostankov kosti so prizorišče kasneje poimenovali »Csontos«, kar pomeni koščen.
Po izumrtju družine Bánffy (1644) so lendavsko posest po ženski liniji za kratek čas podedovali Nádasdyji. Po Nádasdyjih je dolnjelendavska graščina prišla v posest kralja, nato pa v roke Eszterházyjev. Po uspešni eri Bánffyjev je v mestu in okolici sledilo obdobje zatona, dve stoletji je bilo za območje značilno nazadovanje.
Razvoj Lendave in okolice je v drugi polovici 19. stoletja dobil nov večji zagon. Omembe vredno je, da so leta 1846 porušili dotrajano poslopje šole in na njegovem mestu zgradili novo osnovno šolo. Pomembno je tudi odprtje lekarne v Lendavi leta 1835. Korenita sprememba se je zgodila po uvedbi dualizma leta 1867, ko se je s krepitvijo vloge meščanstva močno pospešil razvoj mesta.
Takrat je mesto dobilo glavni sodniški urad, okrajno sodišče, zemljiški urad ter notariat. Z vidika gospodarskega razvoja je pomemben dogodek otvoritev hranilnice leta 1873, v teh časih pa se je oblikovalo tudi veliko društev, kar odraža vse večji učinek meščanstva in izboljšanje življenjskega standarda. V mesto se je priselilo veliko intelektualcev in mojstrov, med drugim pravniki, učitelji, gospodarski strokovnjaki, lekarnarji, inženirji in drugi, ki so poleg svoje stroke opravljali še druge upravne in družbene naloge. Z gospodarskega vidika območja je pomembno omeniti nastanek več industrijskih objektov (mlin, opekarna, tovarna tekstila), še posebej pa dežnikarne Hungária. V tem obdobju se je v mesto priselilo veliko židovskih trgovcev in obrtnikov, kar je meščanskemu razvoju dalo še dodaten zagon. V Dolnji Lendavi so od 80-ih let 19. stoletja delovali čitalnica, gasilsko društvo, društvo borcev proti filokseri, tudi dobrodelno društvo žensk, kasneje kazino, na prehodu iz 19. v 20. stoletje pa že pevski zbor in več športnih društev. Kot zanimivost naj omenimo, da je bilo tudi prvo nogometno društvo na območju današnje Slovenije ustanovljeno v Dolnji Lendavi. Za razvoj meščanstva in za splošni kulturni razvoj območja je bil pomemben izid časopisa Dolnjelendavski vestnik (v določenih obdobjih tudi pod drugim imenom), ki je tedensko izhajal od leta 1889.
Prva svetovna vojna je pomenila prelomnico v razvoju območja Lendave, regija je pripadla novonastali južnoslovanski državi. Poleg političnih sprememb, je z gospodarskega vidika pomembno, da se je upočasnila tendenca intenzivnega razvoja. Med obema svetovnima vojnama sta območje, z izjemo nekaj pozitivnih podjetij, zaznamovala zaprtost in negotovost.
Po 2. svetovni vojni ima tudi za širšo okolico pomembno vlogo razcvet črpanja nafte in zemeljskega plina. Od 70-ih let 20. stoletja je za območje Lendave, gledano z gospodarskega vidika,nastopilo boljše obdobje. V tem obdobju so ustanovili več obrtnih dejavnosti in izvedli potrebna infrastrukturna vlaganja. Proces z večjimi oz. manjšimi pozitivnimi ali negativnimi nihanji traja še danes. Odločilnega pomena v 80-ih letih 20. stoletja, še bolj pa po osamosvojitvi Slovenije, je bila ustanovitev nekaterih, tako madžarskih narodnostnih kot splošnih, kulturnih ustanov, s pomočjo katerih se je prijetno mestece razvilo v kulturno središče širše geografske regije.
Kratka zgodovina lendavskih Židov in sinagoge
V Lendavi in v današnjem Pomurju so se židovski obrtniki in trgovci naselili po umiku gospodarskih reform cesarja Jožefa II. Pripadniki omenjene skupnosti so se sprva ukvarjali z rokodelstvom, v času dualizma pa predvsem s trgovanjem. V Dolnji Lendavi je leta 1896 živelo 47 židovskih družin, z 234 družinskimi člani, ki so bili po večini zdravniki, trgovci, odvetniki, uradniki. Po 1. svetovni vojni, ko so pokrajino priključili južnoslovanski državi, se je večina židovskih družin preselila na Madžarsko. V času 2. svetovne vojne so na žalost tudi tukaj začeli Žide preganjati in spomladi leta 1944 so jih iz teh krajev internirali 220. Od deportirancev se jih je vrnilo le 18. Naj omenimo tudi, da so imeli meščani židovskega porekla pomembno vlogo pri ohranjanju madžarske narodne zavesti in izobrazbe, poleg tega pa so veliko pripomogli k razvoju dežnikarstva, pletilstva, opekarstva in tiskarstva. Lendavska židovska cerkev tudi v tej regiji ohranja spomin na židovstvo. Sinagoga stoji še danes, poleg mariborske je edina tovrstna zgradba v Sloveniji. Židovska verska skupnost je bila ustanovljena leta 1837, vendar so obrede sprva opravljali v najeti zgradbi. V sinagogi, ki danes služi za kulturne namene, je bilo nekoč 80 sedežev za moške ter 60 za ženske na galeriji. Notranjost stavbe danes krasi le 6 votlih stebrov s korintskimi kapiteli, ki so hkrati nosilni stebri galerije. Od originalne opreme se je ohranila le ura. Največje židovsko pokopališče današnje Slovenije najdemo poleg Lendave v Dolgi vasi. Na nagrobnikih najdemo hebrejske napise, nekateri nagrobniki pa so obrnjeni proti Jeruzalemu. Na dolgovaškem pokopališču so pogrebe izvajali od 1850-ih let. Zadnji lendavski občan židovskega porekla je umrl leta 2002.
Župnijska cerkev sv. Katarine Aleksandrijske
V okolici Lendave je že v 9. stoletju stala cerkev, saj je salzburški nadškof Liupram v 850-ih letih ob Muri med drugimi posvetil tudi cerkev, ki je stala v tedanjem Lindolveschiricunu, tj. na današnjem območju Lendave. Cerkve mesta so do 17. stoletja verjetno stale v takratnem mestnem jedru, ki ga lahko postavimo na stičišče Lendave in Dolge vasi. Današnjo rimskokatoliško župnijsko cerkev sv. Katarine Aleksandrijske je dala zgraditi ena od ženskih članic družine Eszterházy med leti 1749 in 1751. Lendavska župnija po enem zapisu vodi matične knjige od leta 1692, po drugem pa od leta 1713. Prvo versko poslopje na mestu današnje cerkve je bila lesena cerkev, ki jo je dal leta 1608 zgraditi Kristóf Bánffy, a je bila nekaj desetletij pozneje uničena v požaru. Nato so postavili drugo zgradbo, ki pa tudi ni dolgo stala. Sedanja cerkev je bila zgrajena v baročnem stilu. Njeno notranjost krasi pet baročnih oltarjev s kipi ter slika zavetnice cerkve, sv. Katarine Aleksandrijske, nad glavnim oltarjem. Pod prezbiterijem lendavske župnijske cerkve je zidana grobnica. Njen vhod so ob renovacijah leta 1936 zazidali. Vhod v grobnico so ob vgradnji centralnega gretja ponovno odkrili na začetku 80-ih let, a so ga na ukaz mariborske škofije ponovno zazidali.
Grad
Dolnjelendavski grad in mesto pod grajskim gričem sta v času Bánffyjev predstavljala pomembno mejno utrdbo. O njegovi velikosti in njegovih značilnostih priča nekoliko bakrorezov iz tistih časov. Arheološke najdbe in znani zgodovinski podatki pričajo o tem, da je grad obstajal že v 13. stoletju, njegov prvi gospodar je bil utemeljitelj dinastije Bánffy, Haholt III., ki je prevzel ime Lendvay. Lendavski grad in okolico Lendave so si Bánffyji lastili do sredine 17. stoletja. Kot zanimivost lahko omenimo, da je med zidovi utrdbe nekajkrat hodil tudi kralj Matjaž ter da je tam spala neapeljska kraljica Beatrix, italijanska zaročenka in kasneje druga žena Matije Korvina ter kraljeva mati, Erzsébet Szilágyi. Grad je današnjo podobo dobil v sredini 18. stoletja, ko so novi lastniki, aristokratska družina Eszterházy, v znak hvaležnosti cesarju in kralju Leopoldu, od katerega so grad dobili, dali ruševinasto zgradbo prezidati v baročni grad oblike L (črka L simbolizira začetnico kraljevega imena). Načrte prenove so pripravili že na začetku 18. stoletja. V prostorih gradu danes deluje Galerija-Muzej Lendava. Zgradba nudi prostor različnim razstavam, med drugimi je tukaj na ogled spominska soba, posvečena slavni osebnosti mesta, kiparju Györgyu Zali.
Kapelica svete Trojice
V Lendavskih goricah so na griču »Csonka« namesto nekdanje vojaške utrdbe gradu, v znak hvaležnosti izgona Turkov iz Madžarske, v letih 1727–28 zgradili baročno cerkev (domačini zgradbo, katere patron je sveta Trojica, po navadi imenujejo kapelica). Glavni pokrovitelj gradnje je bila družina Gludovácz. Med pokrovitelji gradnje lahko omenimo tudi kapetana Mihaela Hadika, očeta Andrása Hadika, slavnega vojskovodjo Marije Terezije. Po smrti Mihaela Hadika leta 1733 so ga pokopali v grobnico pod kapelico. Pozneje so, po zanimivih dogodkih, njegove posmrtne ostanke položili v stekleno krsto in jih postavili na vidno mesto: v cerkveno ladjo pod kor. O Mihaelu Hadiku, ki se je izkazal v bojih proti Turkom predvsem pri osvobodilnih bojih na jugu zgodovinske Madžarske, so se na območju Lendave rodile številne legende. Pokopališče poleg kapelice je verjetno najstarejše urejeno pokopališče mesta.